Delavnica z Osnovno šolo Dramlje pri predmetu Retorika, mentorica Barbara Krajnc.Kako nadaljujemo zgodbo o izgubi spomina? Kdo se lahko vse vključi v zgodbo? Komu lahko naš lik deklice Lize zaupa o svojem dogodku z dedkom, ki se je izgubil?O teh in še več vprašanjih so premišljevali učenci Osnovne šole Dramlje.
Dedek in Liza sta skupaj odkorakala v gozd spominov. V bistvu pa sta odkorakala domov. Liza je bila žalostna, a hkrati je je glas drevesa dal dodatno moč, da bo zmogla hoditi ob dedku in mu pomagati. Ko sta prišla domov je Liza planila v jok. Komaj je zadrževala vso žalost v sebi. Babica in mama nista vedeli kaj jo muči. Deklica se je zaprla v sobo in začela kriviti samo sebe- češ, da ni bila dovolj pridna in ubogljiva in je to kazen za njo prevzel dedek. Mama je slišala, poklicala očeta iz službe, da je vlomil v njeno sobo, ker sama ni hotela odpreti vrat. Liza je imela sobo v popolnem razsulu, kot bi noter vrgli bombo. Očeta je zgrozilo:
OČE: Liza, ljubica, ja kaj pa ti je? Si dobro, si se poškodovala?
MAMA: Deklica, kaj je narobe, kje je dedek, sta se skregala?
LIZA: Dedek, moj dedek, me ne pozna več. Ne spomni se mojih oči, obraza, ljubkega govorjenja. (joka)
OČE: Žal mi je punčka moja, da si to izvedela na tak način. Mami sem predlagal, da ti poveva, ampak ni dovolila, ker te je hotela obvarovati. (vznemirjeno)
Babica je deklici začela razlagati, da je to nekaj naravnega, na kar nimamo vpliva. Deklica pa je začela kričati:
LIZA: : Vedeli ste, pa mi niste povedali. Kako si drznete! Ali mogoče jaz nisem članica družine.
BABICA: Ljubi moj otrok, premajhna si še, da bi razumela te stvari.
LIZA: Ne ni res. Dovolj sem velika, da si zaslužim vedeti kaj se dogaja.
BABICA: Žal mi je, ampak kako naj bi ti povedali, da dedek ne ve kdo si ti in kdo smo mi, ko pa je tvoj vzornik.
LIZA: Dedek je bil moj vzor, ko je bil zdrav in ko je bolan. Pomagala mu bom, da mu bo čim lažje, vam bom pa zamerila do konca življenja, ker mi niste zaupali.
Mama plane v jok, oče jo tolaži, babica pa zadržuje žalost in solze v sebi.
OČE: Ne smeš biti krivična Liza. Mama te je hotela le obvarovati. Nihče od nas ti ne želi nič slabega, saj veš.
LIZA: Vseeno mi je. Saj nisem več v vrtcu, da ne bi smela vedeti. Hotela me je obvarovati- pa še kaj. Pogleda naj me zdaj, kako sem žalostna.
MAMA: Ko boš mama boš razumela moja dejanja. Dedku »ni pomoči«, ampak vseeno mu lahko poskušamo čim bolj vtisniti v spomin nas- njegovo družino. Zapomni pa si, da bi še enkrat naredila enako- ne bi ti povedala za dedkovo bolezen, ker vem kako zelo uživaš z njim in on s tabo, čeprav tega ne ve.
Liza se osramočeno privije k mami v objem in se ji opraviči za njena dejanja.
LIZA: Oprosti mama. Preveč sem se razjezila, ne bom več. Vem, da nisi ti nič kriva. Oprosti…
MAMA: Dobro je, princeska moja. Vse bomo prebrodili, le če bomo skupaj.
BABICA: Mama ima prav. Dedek bo čutil toplino in ljubezen- vsi skupaj bomo, kar je najbolj pomembno.
OČE: Za začetek bomo preuredili hišo in kupili vse, kar dedek potrebuje, da mu bo čim lažje, potem pa bomo gradili naprej.
LIZA: Hvala vam, ker mi vedno pomagate in me pomirite. Zelo srečna sem, da vas imam. Verjamem, da bo dedku zelo lepo z nami.
Družina se je odločila stopiti skupaj in dedku (bolanemu dedku) pričarati nasmeh na obraz. Skupaj so začeli potovanje- odpravili so se v GOZD SPOMINOV.